9. november 2011 – Na Ministrstvu za gospodarstvo so 20. oktobra objavili predlog Uredbe o spremembi Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Združenje slovenske fotovoltaične industrije kot ključni predstavnik zainteresirane javnosti se je na predlog odzvalo z dopisom, ki ga v nadaljevanju povzemamo v celoti.

MINISTRSTVO ZA GOSPODARSTVO

Kotnikova 5

SI-1000 Ljubljana

Latkova vas, 2. november 2011

Zadeva:      Pripombe na predlog sprememb referenčnih stroškov za fotovoltaiko

Spoštovani!

Dovolite, da se vam zahvalimo za posredovan predlog spremembe referenčnih stroškov za fotovoltaiko. Menim, da je predlog dobrodošel, bi pa kot predstavniki industrije in tisti, ki nam je mar za zmeren in vzdržen razvoj panoge v Sloveniji, morali navesti nekaj pomembnih dejstev, komentarjev in dopolnil. Prepričani smo, da lahko zgolj ustrezno naravnana podporna politika zagotavlja tako vzdržnost kot nadaljnji razvoj panoge.

1. Namesto predlaganega dodatnega znižanja 8 % napram letu 2009 s 1. 1. 2012 in 8 % na 1. 7. 2012, je predlog, da se s 1. 1. 2012 podpora zniža za 10 % in nato še enkrat s 1. 7. 2012 za 10 % glede na leto 2009. To bi pomenilo, da so referenčni stroški na 1. 1. 2012 enaki 70 % referenčnih stroškov iz leta 2009 in 1. 7. 2012 60 % referenčnih stroškov leta 2009. Na ta način bi samo v letu 2012 podporo znižali za 25 % napram letu 2011.
2. Za leto 2012 dodatna znižanja določena s količino inštaliranih sončnih elektrarn (SE) niso sprejemljiva, saj se nanje ni bilo mogoče pripraviti, ustrezni podatki pa so prepozno razpoložljivi. Hkrati bi mehanizem vezan na količino določal koridor, ki je precej bolj kompleksnega značaja in bi moral biti ustrezno vsebovan že v predlogu za leto 2012.
3. Če bi obveljal trenutni predlog spremembe referenčnih stroškov, bi z vsakim letom napram preteklemu bolj znižali podpore, kar ni realno saj je industrija trenutno dosegla najnižje možne cene, ki so na nivoju stroškov in v prihodnjih letih tako intenzivnega nižanja cen kot smo mu bili priča v preteklosti ni več mogoče pričakovati. V kolikor slednjega dejstva ne bomo vključili v koncept razvoja podpornih shem, bomo z letom 2013 priča kolapsu fotovoltaike v Sloveniji. Ker se z letom 2013 izteka trenutni sistem podpor obnovljivim virom je naš predlog, da se od takrat naprej določi 10 % upadanje referenčnih stroškov napram vsakokrat preteklemu letu.
4. Predlog spremembe uvaja koridor, ki preko višine referenčnih cen uravnava količino postavljeni SE v vsakem letu. Gre za precej kompleksen mehanizem, ki ga je potrebno razumeti celovito. Osnova zanj je lahko zgolj določena želena letna količina inštaliranih SE. V ZSFI smo mnenja, da je 30 MW na leto očitno preveč konzervativna ocena in nima stika z realnostjo. Imeti tako nizko oceno bi gotovo uničilo panogo, saj bi podpore veliko prehitro upadle in nastala bi eno ali dvo letna praznina v novo inštaliranih SE. Hkrati tako nizka pričakovana novo inštalirana moč ni v skladu s svetovnimi trendi in razvojem konkurenčnosti panoge. S 30 MW letnim ciljem bi dosegli nezaželeni »stop and go« učinek. Prav tako koridorja ne more določati 5 MW odstopanje. Slednje je sicer v skladu s predvidenimi 15 % od želene letne količine, ki po analizah velja za najbolj primerno mejno odstopanje pri katerem se podpore spremenijo. Spremembe v odstotkih za vsak presežen razred želene kvote ne smejo biti premajhne in morajo odražati regulativni okvir določen z donosnostjo naložbe v SE. Ocenjujemo, da predlagana ena odstotna točka ni primerna. Ocenjujemo še, da je predlog koridorja, kakršnega je predstavilo ministrstvo, v tem trenutku nemogoče uveljaviti do konca tega leta, saj je premalo časa, da bi industrija lahko izločila vsa nepredvidena tveganja in se seznanila z nenapovedljivimi postavkami, med katere sodijo vprašanja kot so: kdaj bi po novem sploh lahko bile najprej znane referenčne cene za prihodnje leto, vedoč, da Agencija izdaja odločbe z veliko zamudo in kako bi se referenčne stroške za vmesno obdobje nato poračunavale (primer, ko SE iz tekočega leta dobi soglasje preden ga je prejela neka druga SE iz preteklega leta).
5. Road-map ZSFI povzet v nadaljevanju natančno dokazuje zmožnosti, ki so lahko edine merodajne za določanje koridorja. Zaradi kompleksnosti in pričakovanih sprememb referenčnih cen vseh obnovljivih virov z letom 2013, ko trenutno veljavna uredba poteče, bi veljalo uvedbo koridorja prestaviti do takrat.
6. Zaradi rasti panoge in njene vedno večje konkurenčnosti konvencionalnim energetskim virom, pričakujemo vsako leto več investicij v SE, zato mora biti koridor naraščajoč (v Nemčiji je temu seveda nekoliko drugače, saj je tam inštaliranih veliko več SE kot pri nas in v določenih segmentih prihaja do nasičenosti omrežij).
7. Nov koridor mora temeljiti na ciljni letni količini inštalirane moči. Analiza ZSFI kaže, da bi ob predstavljenem trendu koridorja inštalirane moči v letu 2020 za SE namenili 55,5 mio. EUR, kar bi bilo le 42 % takrat zbranih sredstev za vse obnovljive vire skupaj. Hkrati bi SE predstavljale 10,2 % vse elektrike v SLO. Koridor ZSFI je določen s 15 % odstopanjem od ciljne letne količine inštalacij.
8. V bodočih letih ne pričakujemo tako hitrega upadanja cen, zato dvakrat letno usklajevanje referenčnih stroškov ne bo potrebno. Vendar v ZSFI ocenjujemo, da je usklajevanje dvakrat na leto ustrezno in smotrno. To bi pomenilo, da predstavljene letne vrednosti nižanja podpor glede na načrt ZSFI ustrezno porazdelimo na dva dela v letu.

Referenčni stroški SE do 20 kW

Posebno mesto v shemi podpor bi morale imeti SE namenjene gospodinjskim uporabnikom na eno ali dvodružinskih hišah. Komentarji:

1. Manjše SE do 20 kW morajo imeti relativno višjo podporo napram drugim tipom SE, kot jo imajo danes.
2. V SLO moramo danes za SE, tudi tiste najmanjše, izdelati vso projektno dokumentacijo (v Belgiji, UK in številnih drugih državah tega ne poznajo). Skupni strošek pridobivanja vseh dokumentov je vsaj 540 evrov. Izdelati je potrebno:
   1. idejno zasnovo projekta,
   2. podati vlogo za soglasje elektrodistributerja,
   3. podati vlogo za soglasje na projektne rešitve,
   4. podati vlogo za pridobitev pogodbe o priključitvi,
   5. podati vlogo za priklop elektrarne,
   6. skleniti pogodbo o dostopu na elektroenergetsko omrežje,
   7. projekt za izvedbo,
   8. projekt izvedenih del,
   9. podati vlogo za deklaracijo,
   10. podati vlogo za odločbo o podpori,
   11. podati vlogo za podpis pogodbe z Borzenom.
3. Potrebno je izvesti vse varnostne ukrepe, ki za 5 kW SE znašajo 1.030 evrov (za primerjavo: celotno delo montaže stane 2.000 evrov):
   1. statična presoja,
   2. presoja požarne varnosti,
   3. varnostni načrt,
   4. meritve za elektrodistribucijo,
   5. montažno zavarovanje delovišča,
   6. zunanja presoja zanesljivosti naprave.
4. Za priklop SE je potrebno plačati distribuciji (skupaj 1.135,10 evrov):
   1. posredne stroške priključevanja v višini 833 evrov in
   2. neposredne stroške priključevanja v višini 302,10 evrov.
5. Za ločilno merilno mesto (LMM) je potrebno odšteti med 1.100 in 1.500 EUR, odvisno od s strani distribucije predpisanega tipa elektro števca.
6. Za 5 kW SE predstavlja zgoraj navedeno skupaj 3.806 evrov stroškov, kar predstavlja 0,76 €/Wp. To pomeni, da je SE pod 5 kWp nemogoče postavljati za manj kot 2,8 €/Wp, strošek administracije in priključevanja pa je skoraj 30 % investicije. Slednje je nedopustno in vpije po ustreznih spremembah.
7. Možne rešitve deblokade investicij v SE na hišah:
   1. določiti referenčne stroške za skupino najmanjših SE do 20 kW,
   2. posebna enkratna subvencija za najmanjše SE,
   3. poenostaviti in poceniti postopke priključevanja.

Komentarji na Vsebinsko obrazložitev predlagane spremembe podpore fotovoltaiki

1. V preteklih leti je bilo vsako leto postavljenih več novih SE kot v vseh preteklih letih skupaj. Vendar je potrebno razumeti, da smo imeli v Sloveniji v preteklosti znaten deficit SE in da se posledično vsaka dejavnost na svojem začetku hitreje razvija kot v obdobju zrelosti. V letu 2012 torej nikakor ne velja pričakovati, da bi se skupna količina inštaliranih SE znova podvojila, v naslednjih letih pa še toliko manj.
2. Ne glede na dane podpore, scenarij ZSFI zagotavlja, da znesek podpor ne more uiti izpod nadzora. Hkrati je mogoče vsak trenutek izvajanje podporne sheme zaustaviti, vendar bi se kaj takšnega v trenutkih, ko ostajajo podpore neizkoriščene zdelo precej nesmiselno.
3. Čeprav bi se večino sredstev porabilo za fotovoltaiko, moramo poudariti, da se v Sloveniji razvija edino fotovoltaika. V preteklih letih smo privatni investitorji za SE in slovensko infrastrukturo namenili 250 milijonov evrov, zaradi česar je razumljivo, da nam pripada večji delež podpor. Kakor koli, še vedno pa je bilo v letu 2010 fotovoltaiki namenjenih zgolj 5 % zbranih podpor za obnovljive vire. Dodana vrednost panoge je v nacionalnem smislu veliko višja, saj do danes zagotavlja že preko 2000 delovnih mest, plačujejo se davki, spodbuja se izvoz, nižajo se cene električne energije na trgu.
4. Res, da je danes fotovoltaika še vedno najdražja tehnologija, vendar je edina, ki je investitorjem sprejemljiva in se jo da odlično integrirati v okolje. Hkrati se tehnologija izjemno hitro ceni, kar kažejo pretekla znižanja podpor namenjenih fotovoltaiki. Neizpodbitno dejstvo je, da bo fotovoltaika kmalu cenejša od plinskih elektrarn, geotermalnih elektrarn, elektrarn na biomaso in bioplin. Preteklo upadanje cen priča ravno o dejstvu, da je fotovoltaika tehnologija, na katero je potrebno staviti. Hkrati se razvija domača industrija, ki razvija domače znanje in spodbuja izvoz.
5. Po nobenem scenariju v Sloveniji v letu 2012 ne moremo pričakovati dodatno inštaliranih 130 MW SE. Pričakujemo lahko zgolj 60 MW, kar bo kumulativno znašalo 140 MW. V letu 2012 po scenariju ZSFI pričakujemo manj kot 23 milijonov evrov izplačanih podpor, kar je več kot pol manj od 50 milijonov evrov predpostavljeni s strani Ministrstva za gospodarstvo.
6. Akcijski načrt ni realen, kar je razvidno že iz njegovih izhodišč in trenutnem stanju panoge. Akcijski načrt, ki je v besedilih ministrstva naveden kot merilo, je neustrezen in ga je potrebno spremeniti ter dopolniti. Če primerjamo predviden razvoj fotovoltaike v sosednjih državah, vidimo, da v njihovih akcijskih načrtih namenjajo fotovoltaiki bistveno večje priznanje in pomen, kar praksa in dejansko stanje vsesplošno potrjujeta. Hkrati se napačne ocene Akcijskega načrta dokazujejo na nekaterih ostalih segmentih dokumenta. Primer je lahko veter, kjer Akcijski načrt predvideva vrednosti, ki jih v Sloveniji ne bomo nikoli dosegli, hkrati pa do danes nimamo niti ene same prave vetrne elektrarne, kar je žalostno.

Ostale nedopustne ovire za nemoten razvoj fotovoltaike

Ovire, ki jih je potrebno odpraviti za boljši razvoj fotovoltaike in reduciranje investicijskih stroškov v SE so številne. Odpravljanje ovir pomeni nižanje podpor namenjenih fotovoltaiki. Poleg spodaj navedenih, v Sloveniji trenutno največ težav povzroča uvedba kompenzacije jalove energije iz omrežja, ki je SE ne povzročajo, kompenzacija pa ni stroškovno povrnjene. Podobna nenavadna omejitev in ovira je povzročena s pravili SONDO, ki določajo, da je lahko SE namenjena lastni rabi le do moči 80 % navidezne moči priključka. Zelo bi koristila tudi čim prejšnja poenotenost obrazcev za izdajo soglasij med distribucijami.

1. Prvi velik segment potrebnih izboljšav se navezuje na Postopke izdajanja dovoljenj in soglasij.
   1. Potrebujemo SE naklonjen in preprost sistem izdajanja dovoljenj, ki bo odpravljal prepreke izdajanja dovoljenj in olajšal delo projektantom in izvajalcem SE. Postopki izdajanja dovoljenj so bili snovani za velike centralizirane elektrarne in niso primerni za majhne distribuirane SE. Te postopke je potrebno posodobiti in prilagoditi. Administrativni postopki morajo biti jasno določeni in ne smejo dopuščati proste izbire posameznim soglasodajalcem, da ne bi prihajalo do diskriminacije, kakršni smo priča danes pri večini elektrodistribucij, ki se tudi same tržno lotevajo izvedbe SE in z nelojalno konkurenco preko dajanja soglasij onemogočajo konkurenčnost na trgu.
   2. Vse na enem mestu – postopki izdajanja soglasij bi morali biti naravnani po principu »Vse na enem mestu« (primer iz Grčije). Zmanjšati je potrebno število javnih inštitucij in oddelkov, ki so udeleženi v postopke izdajanja soglasij. Izdajanje soglasij bi lahko bilo urejeno preko spleta (primer iz Portugalske).
   3. Odločanje in končni roki: soglasodajalcem je potrebno določiti končne roke znotraj katerih morajo o soglasjih odločiti in jih tudi ustrezno kaznovati v primeru, da roke prekoračijo. Kazni soglasodajalcem morajo biti več kot zgolj simbolične in morajo odtehtati zamujena izplačila podpor in zmanjšane donosnosti naložbe investitorju.
   4. Izdane bi morale biti smernice načrtovanja, ki bi poenotile postopke izdajanja soglasij. Danes kljub dokumentu SONDO distribucije različno tolmačijo postopke in pravila. Kar se v nekem primeru za nekega izvajalca s strani soglasodajalca ne da, je povsem mogoče in običajno za kakšnega drugega izvajalca s strani istega soglasodajalca. Ali denimo, da v identičnem primeru eden izmed soglasodajalcev odloči povsem drugače kot drugi soglasodajalec.
   5. Potrebno je zagotoviti preprečevanje zaračunavanja taks danes ali v prihodnje.
2. Izboljšave navezujoč se na pravila priključevanja SE na elektroenergetsko omrežje in z njimi povezani tehnični standardi. Da bi SE lahko priključili na omrežje, mora le‑ta izpolnjevati določene tehnične zahteve. Zahteve za priključitev večinoma ne upoštevajo osnovnih lastnosti SE in predstavljajo nepotrebne ovire pri postavljanju SE.
   1. Industrijo fotovoltaike je potrebno bolje vključevati v postopke določanja tehničnih standardov in načine priključevanja SE na omrežje. Fotovoltaika postaja čedalje bolj pomemben električni vir, zaradi česar je potrebno vključevati strokovnjake iz industrije, ki bodo lahko doprinesli k ustreznemu razvoju tehničnih standardov. Samo na tak način bo zagotovljena varna uporaba in zanesljivo delovanja omrežja.
   2. Tehnični standardi in pravila priključevanja SE morajo biti definirana na nacionalni ravni, morajo biti obvezni in morajo veljati za vse enako.
   3. Vzpostaviti je potrebno neodvisni mediacijski odbor, ki bi učinkovito razreševal morebitne konflikte pri priključevanju SE na omrežje. Na tak način bi lahko hitro in enoznačno prišli do pravil prakse in osmislili umeščanje SE v okolje in na omrežje. Z mediacijskim telesom bi se izognili birokratskim zaostankom in preprečili več milijonske tožbe in velika oškodovanja šibkejših strank postopka.
3. Postopki priključevanja SE na omrežje morajo biti za vse obnovljive vire izvedeni prednostno in brez zamud. Zamude pri priključevanju SE v omrežje povzročajo velike izpade dohodka in onemogočajo pričakovano donosnost investitorju. Spodnje usmeritve so namenjene povečanju transparentnosti in povečanju učinkovitosti postopkov priključevanja na omrežje, ki so v duhu 16. člena evropske direktive o RES.
   1. Glede na evropsko direktivo morajo biti SE na omrežje priključene prioritetno.
   2. Enostavni in učinkoviti postopki priključevanja:
      1. Čim manj administracije: število vlog, prilog, pogodb, …
      2. Nujno je potrebno uvesti poenostavitev vseh postopkov za majhne SE do 20 kW, ki so namenjene gospodinjskim investitorjem. Primer je lahko določitev priključnega odjemnega mesta kot priključnega mesta za SE.
      3. Uvesti je potrebno točko »Vse na enem mestu«, da bi se lahko zmanjšalo število udeležencev v postopku priključevanja in skrajšali ter pocenili postopki.
      4. Uvesti je potrebno spletne aplikacije, ki nižajo stroške tako investitorjem kot distribucijam.
   3. Določiti je potrebno končne roke, v katerih morajo distribucije izdati soglasja in izvesti postopke. Ti roki morajo biti znatno krajši kot so danes in ne smejo presegati dveh tednov.
   4. Določiti je potrebno odškodnine, ki jih mora distribucija plačati investitorju, v kolikor presega končne roke. Kazni ne smejo biti zgolj simbolične narave, temveč morajo biti sorazmerne škodi, ki je bila z zamudo povzročena investitorju.
   5. Stroški priključevanja na omrežje morajo biti proporcionalni, transparentni, standardizirani in regulirani glede na velikost in tip SE.
   6. Uvesti bi bilo potrebno usposabljanja inštalaterjev za priključevanje manjših SE na omrežje. Implementacijo predvideva že EU direktiva o RES, njen namen pa bi naj bil samostojno priključevanje SE na omrežje s strani inštalaterjev glede na priključitvene pogoje dane s strani distribucije.
4. Zagotavljanje zmogljivosti elektroenergetskega omrežja (v luči 16. člena evropske uredbe o RES):
   1. V primeru, da je priključitev na omrežje zavrnjena, ali je določeno priključno mesto in način, ki investitorju povzroča nepotrebne dodatne stroške, bi moral biti način priključitve preverjen in dokončno določen s strani neodvisnega telesa (denimo regulatorja trga oz. Agencije za energetiko). Edino na ta način se lahko zagotovi neodvisna analiza statusa omrežja. Takšna analiza bi morala zajemati oceno stroškov ojačitve omrežja, prednosti ojačitve in potencialne možnosti nadgradnje omrežja. Analiza bi morala upoštevati regionalno vključenost obnovljivih virov in potencialne možnosti dodatnega vključevanja le‑teh. Po potrebi bi morala Agencija naložiti distribucijam, da zaradi lažjega umeščanja obnovljivih virov, na določenem delu omrežja izvedejo takojšnje ustrezne okrepitve.
   2. Podatki o kapaciteti omrežja bi morali biti javno dostopni, denimo na spletnih straneh distribucij.
   3. Energetski zakon bi moral jasno določati kdo je v posameznih primerih nosilec stroškov krepitve omrežja.
   4. Za krepitev omrežja bi morali biti dani jasni končni roki znotraj katerih morajo distribucije krepitve izvesti.
   5. Potrebno je onemogočiti rezervacije kapacitet omrežja, s čimer se omrežje samo navidezno prezasede.

Fotovoltaiko je potrebno razumeti v luči najsodobnejšega elektroenergetskega vira, ki je na pragu konkurenčnosti konvencionalnim energetskim virom. Gre za obnovljiv, zeleni elektroenergetski vir, ki dolgoročno niža cene električne energije. Nemško ministrstvo za okolje je ugotovilo, da je prava dodatna vrednost zelene energije 70 €/MWh. To je ogromno in fotovoltaika si to premijo nedvomno zasluži. Že danes ima fotovoltaika številne prednosti. Zaradi množičnosti uporabe elektrike iz sonca, so v Nemčiji zaznali spremenjeno razliko v ceni med vršno in pasovno energijo, ki je v preteklosti znašala 25 %, danes pa je zaradi fotovoltaike le še 10 %. Ko so SE amortizirane, lahko obratujejo praktično brez obratovalnih stroškov še vrsto let in posledično tudi na ta način nižajo cene električne energije na trgu. Subvencije kot jih poznamo danes ne predpostavljajo stroškov inflacije, kar še dodatno povečuje konkurenčnost fotovoltaike. ZSFI predvideva, da bomo v Sloveniji do leta 2020 10 % elektrike proizvedli iz sonca, kar nas bo na leto stalo le 55 milijonov evrov. Številni drugi makroekonomski učinki nedvomno odtehtajo smotrnost spodbujanja fotovoltaike tudi v prihodnje in znatno presegajo stroške subvencij namenjenih fotovoltaiki. Subvencije, ki izvirajo iz povišanja stroškov električne energije za končnega odjemalca dejansko vodijo do nižjih cen električne energije za taistega končnega odjemalca. V resnici gre za prerazporeditev in optimizacijo znotraj elektroenergetskega sektorja.

Za vsa morebitna dodatna vprašanja ali pojasnila smo vam na ZSFI vedno na razpolago.

S spoštovanjem,

                                                                                                               Dr. Uroš Merc

                                                                                                             Predsednik ZSFI

Uredba o spremembi Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije – predlog za obravnavo na katero se pripombe nanašajo je objavljena na spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo - tukaj.