Po mednarodni terminologiji se izraz biomasa v kontekstu goriv uporablja za trda goriva, biogorivo  pa  za  tekoča  in  plinasta  goriva,  ki  jih  pridobimo  iz  biomase.  Med  tekočimi  gorivi  je  najpomembnejši etanol, poleg njega se proizvaja še metanol in biodizel, gorivo iz rastlinskih olj in  drugo. Najpomembnejše plinasto gorivo pa  je bioplin. Med trdimi gorivi  je močno v ospredju lesna  biomasa,  sledijo  energetske  rastline,  kot  so  ţita  in  koruza,  uporabljajo  pa  se  tudi  ţetveni  ostanki  (Butara s sod., 1998).

V procesu izkoriščanja biomase kot energetskega vira dejansko izkoriščamo energijo  Sonca, ki jo  pretvorimo  v  toplotno,  mehansko  ali  električno  energijo  ter  jo  s  tem  pripravimo  za  rabo  v  gospodinjstvu,  industriji  in  prometu.  Pod  vplivom  sončne  svetlobe  namreč  rastline  preko  proces  fotosinteze  iz  vode  in  CO 2 sintetizirajo  ogljikove  hidrate,  obenem  pa  se  sprošča  kisik.  Proces  fotosinteze je v osnovnem pomenu podan s sledečo enačbo:

6CO 2 + 6H2O = C6H12O6 + 6O2

S  tem  procesom  nastaja  potrebna  energija  za  rast  rastlin,  ki  vstopa  v  prehransko  verigo  ţivali,  bakterij in ljudi. Obenem se sončna energija skladišči v rastlinskem tkivu.

Pri razkrajanju organske mase ali gorenju poteka obraten proces, pri katerem se porablja kisik, pri  sproščanju energije pa nastaja CO 2 in H 2 O. Fosilna goriva so vezala ogljikov dioksid pred milijoni  let, intenzivno pa se preko porabe le-teh sprošča šele danes in to v velikih količinah. Zaradi hitrega  sproščanja  se  dejansko  povečuje  koncentracija  ogljikovega  dioksida  v  ozračju  na  račun  pred  milijoni  let  vezanega  plina.  Pri  uporabi  biomase  v  sodobne  energetske  namene  pa  se  sproščen  ogljikov  dioksid  porabi  za  novo  sintezo  biomase  in  se  sproti  porablja.  Zato  pri  uporabi  biomase  govorimo o zaključenem ogljikovem krogu, saj je poraba enaka sproščanju.

Med  biomaso  uvrščamo  različne  primarne  surovine,  ki  jih  lahko  neposredno  ali  z  različnimi  tehnološkimi  procesi  pretvorimo  v  sekundarna  goriva,  ki  jih  v  nadaljnjih  postopkih  lahko  pretvorimo  v  druge  oblike.  Energetski  potencial  različnih  energetskih  rastlin  je  različen,  kar  prikazuje spodnja tabela.

image

V Sloveniji imamo relativno velik prirast lesa, zato lahko kot energent uporabljamo zlasti odpadke  lesnopredelovalne  industrije.  V  drţavah,  kjer  je  gozdni  etat  (letni  prirast  lesa)  manjši  od  posekanega, pa ţe narašča potreba po gojenju energetskih rastlin, kot so topol, vrba, trstika, koruza  in drugo.

V hladnejših rastiščih so primerne za pridelavo zlasti vrbe in t opoli,  v toplejših trstika in  koruza  ter  evkaliptus  v  subtropskih  rastnih  pogojih.  Vrba  kot  ena  najbolj  ustreznih  energetskih  rastlin potrebuje 3-  do 4-letni ciklus pridelave. Rastline ţanjejo pozimi, saj je tedaj v njih  najmanj  vlage (okoli 20 %). V Evropi, torej tudi v Sloveniji, pa se je ţe pričel proces uporabe kmetijskih  zemljišč za pridobivanje energetskih rastlin (Butara s sod., 1998).