Biomaso lahko uporabljamo za pridobivanje bioplina v bioplinskih reaktorjih.  Bioplin pridobimo iz  organske mase in hlevskega gnoja ter gnojevke. Lahko jo pojmujemo kot univerzalni vir energije, ki  je  spremenljiv  v  električno,  toplotno  ali  mehansko  energijo.  V  skupni  potencial  biomase  sodijo  energetske  rastline v poljedelstvu, slabši les v gozdarstvu, gnojevka v ţivinoreji, rastlinski ostanki  ob spravilu pridelka ter organska masa od nege in oskrbe zelenih obcestnih površin.

V bioplinskih postrojih je mogoče energetsko izrabiti vse vrste biomase. Najbolj primerne in pri nas  poznane  energetske  rastline  so  sončnice,  koruza  (silaţa),  sirek  (silaţa),  sudanska  trava  (silaţa),  silaţa iz celih ţitnih rastlin, trava idr. Organsko maso namreč lahko dovajamo v digestor kot sveţo  ali  kot  silaţo.  Za  proizvodnjo  bioplina  torej  potrebujemo  primeren  substrat  v  digestorju,  ki  je  izpostavljen  mikrobiološki  razgradnji.

Osnovna  sestavina  substrata  je  gnojevka  (gnoj  in  seč),  ki  prispeva  potrebne  mikroorganizme  za  razgraditev  organske  snovi.  Za  večji  izplen  bioplina  pa  dodajo energetske rastline, kot so silaţna koruza, sirek, trave ipd. ter druge organske snovi, kot so  klavnični odpadki, kuhinjski odpadki, odpadki ţivilskopredelovalne industrije ipd. Brez energetskih  dodatkov je proizvodnja bioplina majhna in ne prinese ţelenih količin proizvedenega bioplina ter s  tem proizvedena energija ne upraviči investicije v izgradnjo bioplinarne.

Izplen bioplina znaša pri  travi okoli 400 l na kilogram suhe snovi, kar je dvakrat toliko, kot ga je mogoče proizvesti zgolj z  gnojevko  in  s  hlevskim  gnojem.  Razgradnja  vrelne  mase  je  odvisna  od  substrata  in  njegovih  sestavin. Dobro se namreč razgrajujejo maščobe, ogljikovi hidrati in proteini, manj pa vlaknine, kot  so  oleseneli  in  starejši  deli  rastlin.  Izplen  metana  iz  različnih  virov  organske  mase  je  prikazan  v  spodnji preglednici (Jejčič s sod., 2009, Lakota s sod., 2007, AURE, 2011).

image